Komaj čakam čas obdobja toplejšega vremena, ko podobno misleči ljudje zasedejo prostore, namenjene urejanju svojih plovil, obnovi, servisu, rednemu vzdrževanju. Kakšno veliko veselje in dobra volja jih obdaja, saj bodo spet zapluli, svojim sanjam naproti- s svojim najlepšim plovilom.
Drugi rezervirajo in najamejo plovila, kujejo načrte za nove kraje, ki jih želijo obiskati. Pri tem velikokrat pretiravajo v svojih željah in dejanski potrebi, v smislu, »Dajmo najet večjo jadrnico, čeprav je cena visoka, povabimo še koga, da bodo stroški nižji? Imeti pa mora tudi pomožni čoln, z motorjem seveda, vse navigacijske inštrumente in pa dve kopalnici.«
Več kot zgoraj omenjenih, poznam tistih, ki si »luksuza« v takem smislu ne morejo, niti ne želijo privoščiti. Pa je to res pravi luksuz?
Želijo si pristnega stika z naravo, morjem, želijo dvigniti jadra enako kot »veliki«in odpluti. Želijo si raziskovanja, spoznavanja novega, želijo si ujeti vsako sapico v svoja jadra in neznansko uživati v jadranju, motor pa uporabiti samo v primerih, ko z jadri pač ne gre.
Prijatelji, s katerimi jadramo na majhnih jadrnicah imamo veliko podobnih mišljenj, glavno pa je vsekakor pristen stik z naravo. Veliko bolj moramo biti pozorni na vremenske razmere, včasih kakšen dan počakati in šele potem nadaljevati pot. Ob vsakem vetru nas sem in tja poškropi val, če malce bolj zapiha, imaš občutek, da »letiš«. Med krmarjenjem držiš za rudo- krmilo in spet si v neposredni povezavi s plovilom in morjem. Odzivnost je veliko hitrejša, nagib praktično takojšen. Sediš v kokpitu in se z roko dotikaš morja. Neprecenljivo. Ne potrebuješ tuša, da s sebe spereš slano vodo. Zjutraj te zgodaj zbudi sonce in vročina v poletnih dneh, osvežilen skok v morje v nekem samotnem, mirnem zalivčku, kjer velika plovila ne sidrajo. Ne potrebujemo velikih, prenapolnjenih marin, restavracij, glasne glasbe in glasov, ki se med seboj ne slišijo.
Spoznavanje tovrstno mislečih ljudi je zame izredno zanimivo in ima veliko vrednost. Lansko leto smo se spoznali s prijatelji iz Srbije, čudovite osebe, ki so imele s seboj praktično eno obleko za ves teden, tudi spalke niso imeli s seboj. Spali so pokriti s sončno plahto, jedli bolj ali manj suho hrano, s seboj pa imeli vso potapljaško opremo. Uresničili so prav vse načrte. Bolj po »robinzonsko«, vendar srečni in zadovoljni, na koncu pa bogati v svojih izkušnjah in prigodah, ki jih ni malo.
Pod belimi jadri se počutimo svobodne- mi, bela jadra in morje. Še bolj opazujemo, ker smo seveda bolj ranljivi. Jadramo tudi, ko je vetra zelo malo, ko »veliki« pljujejo le na motor. Sicer pa slednjih na Jadranu res ni malo, pa čeprav so pogoji za jadranje idealni.
Spoznanje je, da te skromnost pravzaprav ne osiromaši, nasprotno, te obogati. Da elektrike na plovilu ne potrebuješ v izobilju, da se lahko umiješ tudi s slano vodo in tuša ter kopalnice ne potrebuješ, da se da narediti dober obrok tudi na čisto majhnem gorilniku in zato ne potrebuješ razkošne kuhinje. Ko pa razpreš jadra, si prav tako velik, kot največji.
Že pokojni g. Mirko Bogić je lepo prikazal svet, ki mu je pomenil največ. Užival je sleherni trenutek na njegovi skromni, mali jadrnici, ki mu je predstavljala prav vse. In z njo je videl in doživel marsikatero stvar, ki je »veliki« niso nikoli.
Foto in besedilo: N. K.
